Že kot otrok sem imel močno željo biti vpet v svet borilnih veščin, vendar se je moja slabovidnost pogosto izkazala za oviro, predvsem za druge, ne zame.
V Kempo sem našel točno to, kar sem potreboval. Prostor, kjer sem našel svoje mesto v ekipi, ki se med seboj podpira in spodbuja. Tu vsak posameznik stremi k temu, da postane najboljša različica samega sebe.
Skozi leta sem iz prve roke doživel in izkusil, kaj zmore kolektiv. Skupina ljudi, ki niso tukaj le zato, da se »tepemo«, ampak zato, ker se vsi zavedamo, da trening borilnih veščin presega zgolj brce in udarce; gre za nekaj več, za tisto, kar se dogaja v naših glavah.
Naučil sem se, da KAF predstavlja kolektiv ljudi, ki so na svojih področjih zunaj kluba zelo uspešni in sposobni. Ko takšni posamezniki pridejo pod eno streho, združeni z enako strastjo do borilnih veščin… nebo je meja.
Trenutno živim in delam v tujini, a ko vsi »normalni« ljudje odhajajo na morje ali smučanje, jaz oblečem kimono.
Šola borilnih veščin ni šola nasilja, temveč predvsem šola življenja. Udarec lahko prejmemo kjerkoli, tako na tatamiju kot v življenju, in način, kako se naučimo živeti in soočati s tem, nas oblikuje tudi v življenjskem smislu.
Zato se vsakič s polnim srcem vračam v Dojo. Borilne veščine lahko treniram kjerkoli, tudi v Nemčiji, kjer imam na voljo kar nekaj dobrih možnosti, a Kempo je Kempo.
To je moja družina, to je kolektiv, ki sem ga izbral zase, ne glede na vse kilometre, ki nas ločijo.
Zoran Poplašen