Aco Jerant

Želja, ljubezen do borilnih veščin, mi je bila položena tako rekoč v zibelko. Spomnim se, da sem kot osnovnošolec brskal po žepih za drobižem, da bi si kupil revijo Crni pojas. Stiskal sem pesti za Mateja Parlova in zbiral vse, kar se je dalo dobiti o njem, od značk do posterjev.

Kot najstnik sem se najprej srečal s karatejem, vendar mi čas in oddaljenost nista dovoljevala, da bi se mu posvetil kot sem želel. Pozneje sem nekaj let treniral Ju-Jitsu. Ker se je klub zaprl, sem iskal nekaj drugega. Na povabilo  znanca, sem pred mnogimi leti prišel na prvi trening Kempo Arnisa. Začel sem v Ljubljani, nadaljeval v Litiji in se zopet vrnil v Ljubljano. Fascinirala me je vsestranskost te veščine, najbolj pa me je pritegnil Shihan Borut, ki živi za Kempo Arnis in svoje učence. Takšne predanosti se dandanašnji ne sreča na vsakem koraku.

Kempo Arnis me je naučil marsikatero življenjsko pravilo, ki mi pomaga pri vsakdanjem življenju in delu. Da ne govorim o tem, da je zaradi Kempa moje psihofizično počutje vedno za nekaj nivojev višje. Kar je pri mojih letih (živim že več kot pol stoletja) še kako pomembno.

Aco Jerant