Back

Ryukyu Kempo Karate

Izvorni, aplikativni karate iz Okinave

Veščina, ki predstavlja temelj našega pristopa k znanosti o borilnih veščinah. Kempo – Karate, kot se je treniral na Okinavi pred 20. stoletjem, ko je bil le ta bojevniška veščina, namenjena samoobrambi, policijskemu ter varnostnemu delu. Veščina, ki jo je gojil Bushi Matsumura, telesni stražar zadnjih treh Okinavskih kraljev ter eden izmed najbolj vplivnih mojstrov borilnih veščin vseh časov. Ryukyu kempo smo pričeli trenirati z GM Georgeom Dillmanom, danes aktivno sodelujemo predvsem s Patrickom McCarthijem ter International Ryukyu Kempo Research Society.

Ko smo zahodnjaki prvič slišali za karate, smo bili impresionirani nad zgodbami o neverjetnih sposobnostih mojstrov iz vzhoda. Te zgodbe so nas številne navdušile k učenju borilnih veščin. Vendar pa smo bili številni kmalu razočarani. Karate kot šport namreč ni najbolj primerna oblika samoobrambe, poleg tega pa ne vsebuje ne tehnik, ne metod vadbe, ki bi mojstru karateja omogočilo ustaviti realno nasilno situacijo, pri tem pa minimalno ali pa sploh ne poškodovati nasprotnika. Toda ali je bilo vedno tako? Ali je bilo učenje karateja vedno le učenje nekaj bazičnih tehnik, ki pa z realno borbo nimajo nobene zveze?

Karate tehnike so mnogo bolj kompleksne, kot jih večina poznamo danes. Blok – udarec? Iskanje popolnosti? Da bi razumeli tehnične aspekte karateja, moramo pogledati v zgodovino, iz kje karate sploh izhaja, kaj je nanj vplivalo. Je brutalno izvedena tehnika neetična s stališča karateja? So ključi, vzvodi, meti, trapping, kyusho, davljenja, terminacija, uporaba orožij ne-karate tehnike oz. spačenke karateja?

Karate izhaja iz Okinave. Uradno je na Japonsko je prišel šele leta 1922, po tem ko je leta 1921 Funakoshi takrat kronskemu princu Hirohitu demonstriral svojo avtohtono veščino Karate oz Toudi jutsu. Za večino “modernih tradicionalistov“ se je karate začel v tem obdobju, da pa bi razumeli izvorne tehnike karateja, moramo pogledati mnogo globje v zgodovino.

Okinavci so se imeli za rasno in kulturno vedno drugačne od Japoncev. Seveda, saj so bili v zgodovini vedno mnogo bolj pod kitajskim kot japonskih kulturnim vplivom. Govorili so lokalni jezik uchina guchi, ki je daljni sorodnik kitajščine in japonščine. Podobno kot je angleščina “sorodna“ francoščini ali nemščini. V 19. Stoletju Okinavca ne bi razumel ne Kitajec ne Japonec, čeprav so imeli isti pisani jezik. 
Okinava je majhen otok, dovolj velik, da vzdržuje davkoplačevalsko populacijo a še vedno premajhen, da bi imel dovolj močno vojsko. Zaradi svoje strateške lege in globokega ter varnega pristanišča v Nahi, je bil otok vedno azijski “sod smodnika“, preko katerega so mnoge velesile od 7. stoletja pa do druge svetovne vojne širile svoj vpliv in prevlado.

V 7. stoletju so jo zasedli Kitajci in Okinava je bila neke vrste provinca. Lokalno so ji vladali številni vojskovodje in vojne ter pogromi so bili stalno prisotni. Kitajci so izvajali blago prevlado, zato so bili precej priljubljeni. Na Okinavo so prinesli pisani jezik, literaturo in tudi borilne veščine. Leta 1393 je na Okinavo, natanko v vas Kumemura, prišlo 36 kitajskih družin, ki so med drugim prinesle tudi južno kitajske White crane kung fu stile. Leta 1477 je Sho En, po privolitvi vladarjev dinastije Ming, postal prvi uradni Okinavski kralj. Njegov sin Sho Shin pa je postal eden izmed markantnejših vladarjev azijske zgodovine. Prvi je združil Okinavo v enotno kraljestvo. vojskovodjem je podalil plemiške naslove (Peichin…), jim podelil vladne službe ter jih solidno preskrbel. Prepovedal je nošenje orožja, namesto meča, ki je bil statusni simbol so nosili turbanom podobne klobuke Hachimaki. Vzpostavil je centralno vlado in na Okinavi je vladalo blagostanje.

To je trajalo do leta 1609, ko je Lord Shimasu iz južne Japonske province Satsuma, s 3000 vojaki zavzel neobroženo Okinavo. Boj je bil oster a kratek, saj Okinavci s starimi, zarjavelimi meči in brez znanja uporabe niso bili kos močnemu nasprotniku. V zgodovini je dogodek znan kot Satsuma invasion. Seveda je bila zavojevalcem všeč ideja o neobroženi naciji in prepoved orožja se je nadaljevala. Okinava je postala japonska kolonija, čeprav Shogun Tokugawa tega ni nikoli uradno razglasil. Zato pride do bizarne zgodovinske situacije, imenovane “dvojna podreditev“, ko je Okinava uradno pod Japonsko in Kitajsko ter obema plačuje davke.

Če se samo spomnimo kasnejših japonskih vojn v Mandžuriji ter Koreji, so bili Japonci zelo kruti zavojevalci. Okinavci so bili za njih gajin,barbari, katerim je uradno pripadal isti status kot živalim. Skrajna izkoriščanja, posilstva, umori in smrtne kazni brez kakšnega koli razloga so bili pogosti.

To je bilo vse do leta 1868, ko pade shogunat in oblast zopet pridobi japonska kraljeva družina. To je obdobje “Meiji restoration“, ki je romantično prikazano tudi v filmu Poslednji samuraj.Japonska hitro postane močna velesila. Strah pred Kitajsko je odveč. Okinava postane uradni del Japonske. Dekret o prepovedi nošenja orožja se razširi čez celo Japonsko. Okinavski kralj Sho Tai postane japonski talec, primoran se preseliti v Tokyo.

Iz opisanega postame jasno, da je bila Okinava pod direktnim kitajskim vplivom 1250 let, medtem ko pod japonskim zgolj 250. Originalno ime za karate je bilo “kitajska roka“, in šele v tridesetih letih (en podatek pravi 1937) so to, prevsem zaradi imeprialistične japonske politike spremenili v “prazna roka“’.


Izgovorjava je ista, pisemka je drugačna.

Kitajci so v največji meri vplivali na razvoj Okinavskih veščin, ki so prej že imeli nekakšno avtohtono veščino TE, in še v začetku 20. stoletja, so se številni Okinavski mojstri izpopolnjevali na Kitajskem. Gichin Funakoshi v knjigi Tanpenshu piše:“Many people have traveled to China to learn and then there have also been those who learned directly from Chinese right here in Okinava.“ Seveda so na razvoj karateja vplivali tudi Japonci, vendar na povsem drug način, kot to številni mislijo danes. Lord Shimasu je ob osvojitvi spoznal, ta je tako neobrožena nacija prešibka in da bi jo zlahka lahko izgubil proti drugemu zavojevalcu. Zato je naročil svojim samurajem, da Okinavce naučijo uporabe improviziranih orožij, kar je temeljilo na ‘Jigen ryu’ šoli mečevanja Satsuma klana. Iz tega naj bi se razvil okinavski Kobudo (McCarthy).

Če pogledamo okinavsko zgodovino, vidimo, da tehnike karateja niso bile narejene za samoizpopolnjevanje in telovadbo trikrat tedensko. So posledica dolge in krute zgodovine, vojn in zavojevanj. Potreba po obrambi je bila nujna, pa če je bilo to v korist Okinavcem ali pa njihovim zavojevalcem. Te tehnike so bile realne, namenjene boju za življenje in smrt. In da, tudi brcanje in rezanje nasprotnika na tleh, če je bilo to potrebno. Sai, Kama, Tinbei + rochin niso prav nič nedolžna orožja! 



Po Hirohitovem povabilu na Japonsko, Okinavci Japonce, zaradi nedavne zgodovine, načeloma nikoli niso hoteli (mnogi tudi niso znali, saj so bili dediči “šolskega karateja“ naučiti pravega karateja, saj bi bilo to za njih skrajno nedomoljubno dejanje, čeprav so jih Japonci v luči imperialstičnih teženj kar naenkrate naredili za “prave Japonce.“ Leta 1902, je prišlo do prvega velikega preobrata v karateju, ko je Anko Itosu karate začel javno učiti šolo obvezne otroke, ter s tem potegnil karate iz meglice skrivnosti. 
Prej se je namreč karate poučeval v strogi tajnosti in samo izbrance. Anko Itosu je bil eden izmed kraljevih bodyguardov ter osebni tajnik kralja Sho Taija. Po “ugrabitvi’“ kralja pa je vodil družinsko tiskarno. Takrat se karate začne učiti drugače. Da bi ustregel Japonski ideologiji, kar je bila dejansko voda na njegov mlin, je karate začel poučevati na nov način, povezan z zenom in shintoizmom. Temu je sledila večina ostalih mojstrov. 
Bodoče rekrute imperialistične Japonske je bilo potrebno motivirati in indoktrinirati. Takrat vidimo, kako 100 ljudi dela naenkrat kato. Namen kate in karateja ni več direktna borbena aplikacija ampak:“ z neštevnim številom ponavljanj, Japonci krepimo svoj karakter, smo najboljši in bomo zavladali svetu.“

Če Okinavci niso želeli pokazati skrivnosti svoje veščine Japoncem, je seveda niso pokazali niti Evropejcem in Američanom, ki so jih smatrali za gaijin (tujce, barbare). Ko so se zahodni vojaki, stacionirani na povojni Okinavi, začeli zanimati za karate, so jih Okinavci naučili preprosto, šolski mladini namenjeno veščino. Na ta način so zahodni vojaki postali dediči karate-do-ja in so to veščino prenesli na preostale dele sveta. Zelo znana med njimi sta Bill Wallace in Joe Lewis, ki sta veščino še nadalje poenostavila, amerikanizirala. Iz tega so se razvile različne oblike kick boksa ter kasneje karate aerobike (Tae bo). Športni, tekmovalni karate, ki se ga učimo danes, torej ni karate, ki so ga trenirali v prvotni obliki na Okinavi. Danes ima kata drugačen pomen kot v preteklosti. Stil karateja, ki ga treniramo danes, je nastal šele v povojni Japonski, ko se je filozofija treniranja veščine spremenila. Kata je izgubila svoj borbeni pomen. Njen namen je postal graditi karakter posameznika, kot so to počeli v predvojni Japonski. Prišlo je do ločitve med kato in kumitejem, čeprav je v resnici oboje eno. V preteklosti so trenirali kate v tajnosti, tehnike pa so bile preveč nevarne, da bi jih uporabljali v tekmovalne namene, saj lahko s praktično vsakim gibom iz Taikyoku, Pinan oz Heian shodan kate ubijemo ali vsaj močno poškodujemo nasporotnika. To je tudi eden izmed glavnih razlogov, da se je razvil kumite oz. športna borba, kjer je možnost poškodb nasprotnika veliko manjša.

Iz te nove tradicije izhaja strog, dejansko militatnten pristop k karateju, ki ga poznamo danes in nima kaj dosti zveze z Okinavskim načinom vadbe. Seveda, saj je bil del japonskega vojaškega ustroja. 
Ta karate, se je nato razširil na Japonsko (1922) in kasneje na zahod, nima pa kaj dosti zveze s karatejem starih Okinavcev imenovanih Uchinanchu. Danes mu mnogi pravijo “tradicionalni“?

V KAFu gojimo tradicijo starodavnega karateja, čeprav smo vsi dejansko dediči istega karateja. Razlika je le v njegovem poznavanju.Zgodovina govori svojo zgodbo, in po več kot 100 letih karate zopet počasi pridobiva status in veljavo, ki jo zares zasluži kot ena izmed najbolj učinkovitih borilnih veščin. Kljub velikem spoštovanju in naslanjanju na tradicijo, v KAFu sledimo ideji, ki jo je Basho opisal v verzu:“Choosing not to blindly follow in the footsteps of the old masters, but rather seek what they sought.“

Nismo sužnji psevdo-japonskim ritualom in v modernem svetu iščemo isto resnico, kot so jo iskali mojstri pred nami. S tem jim izkazujemo največje možno spoštovanje saj sledimo poti, ki so ji sledili tudi oni, to je postati bojevniki v polnem pomenu besede.

Kata Okinavskega karateja je borba. Realna borba z realnimi zaključki, glede na situacijo v kateri se znajdemo. Tega se je zavedal ter vsaj v omejeni količini naučil tudi Funakoshi, ki je kasneje, predvsem zaradi vpliva Jigora Kane (ustanovitelj Juda) spremenil filozofijo in osnovno idejo karateja.
Kata vsebuje osnovne aplikacije, s katerimi začetnika naučimo osnovne gibe, potem pa vsebuje neskončno število povezav in naprednih aplikacij, glede na vrsto napada in zaključne tehnike. Kata je namreč skupek ključnih konceptov realne borbe, ki jih nato apliciramo na nešteto načinov.

Gichin Funakoshi je v svoji knjigi Karate –do Kyohan pisal: “…in karate, hitting, thrusting, and kicking are not the only methods, throwing techniques and pressure against joints are included.” Kasneje piše, “all these techniques should be studied referring to basic kata.”
V knjigi Tanpenshu, ki je zbirka Funakoshijevih člankov je ta zapisal:“ Karate has about twenty katas, which are like textbooks for students and tactical maneuvers for soldiers.“

Hironori Otsuka, ustanovitelj Wado ryu karateja je dejal: “It is obvious, that these kata must be trained and practised sufficiently, but one must not be ‘stuck’ in them. One must withdraw from the kata to produce forms with no limits or else it becomes useless. It is important to alter the form of the trained kata without hesitation to produce countless other forms of training.” V isti knjigi Otsuka piše: “Kata must be correct, unlimited and most of all alive. “

Tudi Yasutsune Itosu, najpomembnejši učitelj Funakoshija je leta 1908 zapisal:“Karate kata should always be practiced with practical use in mind.“ Tudi Shigeru Egami je v knjigi “The Heart of Karate-do“ piše,: “There are also throwing techniques in karate… Throwing techniques were practised in my day, and I recommend that you reconsider them.”

Gichin Funakoshi, ustanovitelj Shotokana, izvaja mete v svoji knjigi Ryukyu kenpo karate jutsu.

Te in še marsikatero drugo knjigo na to tematiko, bi si moral prebrati prav vsak resen karateist.
Ryukyu kempo spada med tako imenovane Koryu stile karatja. Karate, kot se je treniral na Okinavi preden je bil le ta postavljen v šolski sistem in kasneje na Japonsko. Ko iščemo reference in izvorne tehnike karateja, se zato pri svojih študijah naslanjamo na Okinavo ter Kitajsko, saj iz tam karate pravzaprav izhaja. Večina največjih mojstrov karateja, se je detaljno, vsaj v goloroki borbi, izobraževala na Kitajskem oz. s kitajskimi mojstri. Tode Sakugawa je tako treniral COMBAT s kitajskim vojaškim atašejem Kushankujem ( Ko ko shun). Naučene koncepte borbe je nato shranil v kati Kushanku. Podobno je Bushi Matsumura treniral s kitajskim piratom Chintojem, nasedlim na Okinavi. Od tod kata Chinto. Zato vsaka kata oz skupina kat (Pinan-Heian), ki izhajajo iz kate Channan, 3 Tekki kate predstavljajo celovit in kompleten sistem samoobrambe oz borilno veščino- sistem!!!

KAF tehnike vsebujejo in temeljijo na metodah in tehnikah koryu Okinavskih stilov, ki izhajajo iz časov, preden se je karate “japoniziral“:

  • Ti’gwa (Okinawska ‘’stand up’’ borba, ki temelji na Tajskem boksu),
  • Kazushi – nage – ukemi waza (meti, padci, rušenje ravnotežja),
  • Katame waza (kontrola in imobilizacija),
Shime waza (davljenja),
  • Ne-Osae waza (končni prijemi in borba na tleh),
  • Korosu waza (metode terminacije),
  • Kansetsu/Tuite waza (kontrolne tehnike malih sklepov, temeljijo na China metodah),
  • Kyusho jitsu (manipulacija živčnih točk),
  • Tegumi (drilli memoriziranja in spontanih aplikacij tehnik),
  • Muchimi-di (sticky hands drilli),
  • Kobudo (borba z orožji).

V KAFu gojimo maksimalno odprt odnos do vseh borilnih veščin. Naša velika prednost je, da obožujemo in spoštujemo VSE borilne veščine. Ne obstajajo “slabe“ in “dobre“ borilne veščine, dokler posameznik v njih najde to, kar je v borilnih veščinah iskal. Vsak najde svojo pot. Če Vas zanima naša in naš pristop k borilnim veščinam, vas vabimo, da se nam pridružite.

Kempo Arnis Federation Borut Kincl
Kempo Arnis Federation Borut Kincl